1. maj 2016
Plakat (PDF, 4 MB)
Program prireditev (PDF, 240 kB)
1. maj 2015
Plakat (PDF, 360 kB)
Program prireditev (PDF, 240 kB)
Fotografije z dogodka si lahko ogledate v galeriji.
1. maj 2014 - Graška gora
Plakat (PDF, 460 kB)
Fotografije z dogodka si lahko ogledate v galeriji.
1. maj 2013 - Graška gora
Program praznovanja (PDF, 381 kB)
Plakat (PDF, 1.3 MB)
Fotografije z dogodka si lahko ogledate v galeriji.
Govor Aleša Vodovnika, predsednika sindikalne podružnice SKEI Gorenje Notranja oprema
Pozdravljeni na Graški gori, tromeji občin Mislinja, Slovenj Gradec in Velenje ter zgodovinskem kraju, kjer je hrabra partizanska vojska male Slovenije prisilila h kapitulaciji velikansko armadno skupino generala Aleksandra Löhra.
Usodnega 21. februarja 1944, se je na tem kraju odigrala ena najbolj krvavih bitk, ki je vzela stotine mladih življenj. Med njimi je bil tudi mladi pesnik, narodni heroj ter član kulturniške skupine XIV. Divizije Karel Destovnik Kajuh, ki je dan kasneje 22. februarja izgubil življenje v Žlebniku pri Belih Vodah. Vendar pa njegova pesniška beseda še zmeraj živi, kot bi bila pravkar napisana. Zato bom z vami delil nekaj njegovih besed:
Zakaj ne nosite v dlaneh svojih src, ljudje?
Zakaj vam niso vpisane v očeh vaše misli in želje?
Kajti prav v teh dneh,
ko je vsaka slutnja greh,
ko si vsak želi uteh
in skriva vsak po svojih se poteh,
prav v teh,
prav v teh usodnih dneh bi morali nositi vsi srca v dlaneh..
In takrat bi se zavedeli,
kaj naš up velja,
kaj velja naš težki boj,
da ni malo naših,
da nas je nebroj!
Kajuhov duh nas je spet – že sedemindvajsetič – združil na Graški gori, da si stisnemo roke kot tovariši in si pogledamo drug drugemu naravnost v oči, ker čutimo, da spadamo skupaj. Tako je bilo tudi v odločilnih dneh osamosvojitve, ko je imela Slovenska vojska tod okoli najbolj zanesljive baze.
Prvi Maj …. ima v naših mislih nekaj slovesnega in prazničnega. Vendar so prvotno ta dan, določili na evropskem delavskem kongresu leta 1889 v Parizu, kot dan delavskih demonstracij za pravice.
Danes pa za večino prebivalcev ta dan pomeni predvsem predah od delovnih naporov in vsakodnevnih skrbi.
V današnji krizi in političnem zaostrovanjem razmer, obiskanost prvomajskih srečanj postaja vse bolj aktualna, zato bo potrebno pričeti razmišljati o prvotni nameri uveljavitve prvomajskega praznika.
Kajti danes z nenehnim zmanjševanjem že pridobljenih pravic lahko rečemo, da človek ne živi zato, da dela ampak dela zato, da lahko živi.
Letos se je pomlad obotavljala, kot da izsiljuje spremembe. Sedaj je oboje tukaj – pomlad in spremembe, vendar predolga zima ni brez posledic. Brezposelnih je preveč in še več je delavcev na minimalni plači. Najbolj hudo je za mlade ljudi, ki so brez dela in brez jasne perspektive. Najpogosteje delajo le priložnostno in težko si predstavljajo, da je 1. Maj praznik na čast delu, ker na svojo občasno »dnino« ne morejo biti ponosni, kot so bili nekdaj delavci ponosni na svoje delovne zmage. Ni tako bistveno,ali smo v socializmu ali kapitalizmu, odločilno je, ali tisti, ki imajo v rokah vse, mislijo samo nase ali tudi na dobrobit skupnosti. Potrebujemo sposobne in poštene kapitaliste, a takih najbolj primanjkuje. Delodajalci potrebujejo delavce in obratno, kajti delavci predstavljamo osnovo gospodarstva in brez nas ni gospodarstva. S tega mesta je bilo že rečeno, da je Vegrad »učna ura kapitalizma«, vendar me skrbi, ali je bila ta učna ura dovolj ali pa bo treba ponavljati cel prvi razred? Vladna birokracija pogosto ne zna ali noče razlikovati med kapitalisti, ki samo »prečrpavajo« denar na tuje bančne račune, in tistimi, ki ustvarjajo delovna mesta. Sramota je, da morajo slednji oditi na drugo stran meje, da lahko normalno poslujejo, ker tam ne dopustijo divjega kapitalizma, preprečujejo korupcijo in podpirajo vsakega, ki odpira delovna mesta. Pričakujemo, da nova vlada ve,kaj mora storiti! Če bo vztrajala pri ravnovesju med gospodarsko uspešnostjo in socialno pravičnostjo, bo imela našo polno podporo.
Župan Kontič je pred dvema letoma na Graški gori povedal naslednje: »Stvari, ki so bile že samoumevne, so danes marsikje spet postavljene pod vprašaj. Mnogi se morajo ponovno boriti za nekoč že priborjeno. Zaradi vsega tega, kar se danes dogaja, in prav zaradi vsakega posameznega delavca, ki je na lastni koži okusil nespoštovanje njegovih pravic, je delovanje sindikatov še kako pomembno«.
Zaradi zadnjih odločitev sodnih oblasti se v sindikatih krepi zaupanje v pravno državo in upam, da bo tudi nova vlada dojela, da se nezakonito ignoriranje sindikalnih pravic ne obnese. Čeprav smo priče obsodbam tajkunov, ki so šli v svojem pohlepu preko trupel, pa si ne smemo delati iluzij, da bodo nosilci neoliberalne politike zlahka popustili, saj je očitno, da so aktivirali močne mednarodne povezave, ki zategujejo Sloveniji vrv okoli vratu. Toda tudi sindikati smo mednarodno povezani in se ne bomo skrili v mišjo luknjo!
Sprašujem se, kako je mogoče, da je Slovenija od osamosvojitve leta 1991 padla tako nizko, da si niti v sanjah nismo predstavljali vrst pred kuhinjami za reveže, Rdečem križu in Karitasom. Če se bo tako nadaljevalo, bomo kmalu potrebovali tudi varne hiše za okradene in terorizirane delavce. Odgovorni za vse to pa se sprenevedajo in ukvarjajo sami s sabo kakor, da živijo na nekem drugem planetu.
Prvi maj na Graški gori ni in ne sme biti samo zaradi sentimentalnih spominov. Tukaj se družijo že tri generacije delavcev in prav je, da se med njimi prenašajo tudi zgodbe in izkušnje o sindikalnih bojih. Za Šaleško-Savinjski sindikat kot organizatorja prvomajskega shoda, je Graška gora mobilizacija za akcijo. Delavcem nikoli ni nihče ničesar podaril, boj za delavske pravice pa je bil uspešen samo takrat, ko smo bili složni.
Za konec pa še citat, ki pove več kot ducat napisanih besed.
KDOR PREPREČI MIRNO REVOLUCIJO, GA NEIZBEŽNO DOHITI NASILNA.
JOHN F. KENNEDY
V tem duhu vam kličem: Živel prvi maj, praznik dela in delavstva in živel drugi maj katerega nam naši vrli politiki želijo vzeti.
1. maj 2012 - Graška gora
Program praznovanja (PDF, 381 kB)
Plakat (PDF, 3 MB)
Fotografije z dogodka si lahko ogledate v galeriji.
Govor predsednika SPESS, Jožeta Janežiča
Živel 1. maj!
Vrnimo se v leto 1886 in pojdimo v mislih na drugo celino. Namreč v ameriškem Čikagu so se delavci uprli takratni pretirani izkoriščevalski miselnosti. Bile so žrtve. V njihov spomin vse od leta 1889 dalje praznujemo mednarodni praznik dela. To je svetovna tradicija. Zelo dolga.
V naši dolini imamo še daljšo tradicijo. Namreč premog kopljemo že od leta 1875. To je tradicija za Šaleško dolino.
Izviram iz rudarske družine. Pretekli rodovi so kopali premog v Zasavju, od leta 1960 naprej pa tudi v takrat na novo nastajajočem Velenju. To je tradicija, katere del bom ostal tudi sam.
Tudi vi ste del tradicije. Veliko vas vidim tistih, ki ste ali še kopljete premog za potrebe šoštanjske termoelektrarne. Vidim tudi veliko vas, predvsem žena, ki ste ali pa še delate v Gorenju. Naj ne pozabim pozdraviti tudi vas, ki ste ali pa še delate v vseh podpornih organizacijah, skrbite za varstvo in izobraževanje naših otrok, skrbite za zdravje nas in naše doline. Dobrodošli vsi, ki ste zaposleni pri drugih delodajalcih, ki jih nisem našteval. Hvala vsem, ker pripomorete k razvoju Šaleške doline!
Obstaja tudi tradicija, ki je vezana na bližje časovno obdobje, kot so boji za delavske pravice. To je naša narodnoosvobodilna borba. Partizani so združeni nastopili proti nacističnim zavojevalcem sredi preteklega stoletja. Enega izmed mejnikov smo praznovali pred dnevi, nekatere obletnice še prihajajo. Nahajamo se na mestu, kjer so borci bili nesebično bitko za preživetje tako sebe kot ranjencev, ki so jih skušali rešiti pred zavojevalci. Borci XIV. divizije so na svojstven, trmast način dokazali, da še tako velika razlika v silah ne more premagati plemenitih ciljev.
Po končani vojni je bilo treba poskrbeti za obnovo dežele. Potrebna je bila energija. Postavljene so bile prve elektrarne, najprej v Velenju, nato v Šoštanju. Z rastjo države in razvojem gospodarstva je rastla tudi potreba po energiji. V Šaleški dolini smo znali načrtovati in tudi zgraditi energetske objekte skladno z naraščajočimi potrebami. V dolini smo želeli več. Poleg rudarstva in energetike smo postavili tudi drugo industrijo. Postavili smo temelje sodobne strojne industrije, trgovine, gradbeništva in še vrsto obratov malega gospodarstva. Bilo nam je jasno, da le delovna mesta zagotavljajo socialno varnost in neodvisnost.
V Sloveniji danes očitno pozabljamo na te stvari. Vsaj tako je videti z naše perspektive, ko gledamo vlado, parlament, poslance, s kakšno lahkoto sprejemajo nerazumne odločitve. Samo zato, ker so v koaliciji. Zavedam se dejstva, da smo sredi svetovne recesije. Vendar pa se sam, kakor verjetno tudi večina vas, ne morem znebiti občutka, kot da smo za vse težave krivi delavci, družine, otroci, upokojenci. Vsaj tako je videti na osnovi vseh predvidenih ukrepov vlade.
Za reze v socialne pravice ni treba veliko. Spremeniš zakon pa je to to. V Sloveniji bomo naenkrat spremenili kar petinštirideset zakonov. Halo! Ker so to zakoni z različnih področij, prihaja do res krutih rezov v socialo. Ukrepi se izključujejo, so neusklajeni. Največ na družinskem področju. Prav tako na področjih, kjer bodo prizadeli upokojence, da o zdravstvenem varstvu niti ne spregovorim.
Ko v okviru ekonomsko-socialnega sveta predlagamo ukrepe na prihodkovni strani proračuna, nas vlada ne posluša. Seveda! Zato je potrebnega precej več napora, da bi pobrali neplačane prispevke in davke, da bi preprečili neupravičeno bogatenje tajkunov, da bi sanirali propadajoča podjetja in rešili delovna mesta, da bi odprli nova delovna mesta. Kdaj nazadnje smo odprli novo tovarno? Na žalost tudi naša dolina ni imuna proti temu.
Pa vendar smo v naši dolini drugačni, z razumom gledamo v prihodnost. Tako smo gledali tudi pred leti, ko smo sprejeli pravo odločitev – odločitev za gradnjo nadomestnega bloka šest Termoelektrarne Šoštanj. Odločitev ni bila lahka, spremlja jo trnova pot. Osnovi za odločitev sta bili energetska lokacija v Šoštanju, predvsem pa dejstvo, da imamo ležišče lignita, ki ga lahko izkoriščamo še vsaj 40 let. Pripravljeni načrti so bili sprejemljivi za Evropo. Odobrili so nam kredite. Zapletlo pa se je doma, na plano sta prišli slovenska nevoščljivost in zaplankanost.
Ne razumem nasprotnikov gradnje, da še vedno znova s takšno lahkoto potvarjajo dejstva, zamegljujejo situacijo in celo lažejo. Že dolgo sem mnenja, da smo s svojim znanjem, svojim delom, svojimi napori za razvoj doline mnogim trn v peti, ker pač znamo in želimo poskrbeti zase. Morda smo postali premočni in je dolino treba pokoriti.
Gradnja bloka 6 napreduje in upam, da bo tudi parlament sprejel zakon o poroštvu. Dejstvo je, da gre za energetski objekt slovenskega pomena.
Poglejmo še vase, v sindikate. S svojo organiziranostjo smo v preteklosti storili marsikaj dobrega za delavca. Izborili smo si kolektivne pogodbe. V njih smo uspeli zapisali minimalne standarde, ki jih morajo delodajalci upoštevati. Z razvojem družbe in industrijskim napredkom pa je žal prišlo tudi do pretirane delitve stanovskega združevanja. Danes imamo v našem malem slovenskem prostoru že osem sindikalnih central. Namesto enotnega nastopanja in boja za delavske pravice se vse prepogosto dogaja, da pohlep po vodenju central dela škodo vsem. Dokaz za to so aktualna pogajanja sindikatov javnega sektorja in še podrobneje sindikata policistov. Videti je, da aktualna oblast izrablja sindikalno razdrobljenost. To je čutiti v krutih pogajalskih procesih, kjer za dosego svojih lastnih ciljev vlada obljublja različne ugodnosti različnim centralam. Pri tem računa prav na morebitno neenotnost in razdor med sindikati.
Tudi Šaleška dolina ni imuna proti temu. Pred tremi leti smo v dolini občutili moč in samozadostnost centralne zveze, ki si je skušala podrediti naše območje. Sindikati smo združili moči proti avtokratskemu odločanju iz Ljubljane. Z argumenti, predvsem pa s trdno voljo smo pokazali, da smo sposobni preživeti tudi takšne ignorance. V Šaleško-Savinjskih sindikatih združeni sindikati pogrešamo voljo nekaterih branž in podjetij, ki še vedno trmasto vztrajajo na sledenju idej iz Ljubljane. Žalosti dejstvo, da zanemarjajo delavstvo, iz katerega so izšli, brez katerega niti ne bi nastali. Združeni na lokalni ravni lažje rešujemo probleme doline. Zgodovina dokazuje, da je razslojenost privedla do siromašenja delavskih pravic. Tudi danes smo priča poskusom, da se ukine marsikatero delovno mesto v dolini. Tega ne smemo dopustiti.
Vrnimo se k našemu prazniku. Izšel je iz tradicije, je tradicija in naj ostane tradicija. Prepričan sem, da bomo v prihodnje poslušali bolj optimistične novice. Računam na to, da bo vlada poslušala argumente in da bo obrusila radikalne ukrepe za zmanjšanje krize. Tako bomo na manj boleč, pa še vedno uspešen način, postopno zavrteli gospodarsko rast v pravo smer – smer razvoja. K temu boste pripomogli tudi vi, s svojim delom na različnih področjih. Naj delo ostane vrednota!
Zdaj pa uživajmo v prelepem vremenu in dobri družbi prijateljev in znancev.
Obudimo staro parolo: Delu čast in oblast!
Živel praznik dela!
1. maj 2011 - Graška gora
Program praznovanja (PDF, 381 kB)
Plakat (PDF, 779 kB)
Fotografije z dogodka si lahko ogledate v galeriji.
Slavnostni govor župana MO Velenje, Bojana Kontiča
Spoštovani,
vesel sem in v čast mi je, da vas lahko pozdravim tukaj, na tradicionalnem prvomajskem srečanju na Graški gori.
Graška gora je poseben kraj. V sebi nosi veliko simbolike in čustev, je kraj, ki združuje in bodri.
Gora jurišev.
Zemlja, ki je bila v času druge svetovne vojne dobesedno prepojena s krvjo. Naših ljudi. Borcev za svobodo naroda. Borcev za socialno pravičnost. Borcev za pravice delavcev.
Eden od njih, vsem nam dobro znani Karel Destovnik Kajuh, je že kot šestnajstletni dijak v uvodnik revije Slovenska mladina leta 1938 zapisal:
»Da pa bi naše hotenje ne ostalo samo hotenje in s tem vse to le fraza v poplavi fraz današnjega dne, te pozivamo, tovariš iz Ljubljane in Maribora, Celja in Ptuja, Kranja in Novega mesta, Celovca in Kočevja, Murske Sobote, Gorice, Trsta ter vseh ostalih krajev slovenske zemlje, ki čutiš in hočeš isto, da se nam pridružiš in s svojim sodelovanjem zagotoviš uspeh našega hotenja. Zavest, da nismo sami, nam bo dvignila moralno moč, delo slehernega posameznika v tej skupnosti pa bo imelo tako tudi svoj globlji smisel.«
Tako vas danes tudi jaz pozivam in vse nas kličem k odgovornosti.
Združimo in poenotimo se v naših prizadevanjih za boljši jutri, v boju za ohranjanje in spoštovanje pravic delavcev ter za njihovo dostojno, sodobnega človeka vredno življenje.
In lahko mi verjamete. Moje hotenje ni le hotenje in moji nagovori niso le fraze. Osem let sem delal v rovih velenjskega premogovnika. Zato si upam trditi: »Vem, kaj je delo.«
Tudi delo, ki ga opravljam zdaj, je – verjeli ali ne – dostikrat zelo trdo in zahtevno. Čeprav zadnja leta stopam predvsem po političnem parketu, nikakor nisem pozabil let, ki sem jih preživel v jami, in izkušenj, ki sem jih tam pridobil. Nisem postal gluh in slep za težave, s katerimi se srečujejo delavci. Prej nasprotno.
Ker sem tudi podpredsednik Delavske zveze Socialnih demokratov, redno sodelujem s predstavniki sindikatov. Kot poslanec in župan govorim s številnimi ljudmi, ki mi zaupajo svoje težave, pridejo po nasvet. Tako se zelo dobro zavedam, da je stalno in odločno zavzemanje za pravice delavcev nuja. Tudi danes, tudi jutri.
Vedno in povsod se namreč pojavljajo ljudje, ki jim ni mar za pravice delavcev, ki jih brez slabe vesti teptajo, ki pozabljajo na dogovore. So tudi takšni, ki soljudi namenoma izkoriščajo, ki – lahko bi rekli – zlorabljajo delavce in na njihov račun bogatijo, iščejo koristi le zase.
Kar težko bi verjeli, da gredo nekateri še zdaj, v 21. stoletju, in tu, praktično sredi Evrope, tako daleč, da zavestno zanemarjajo celo varnost delavcev, varovanje njihovega zdravja in – da – tudi življenj.
Vse zato, da bi le zmanjšali stroške. Kajti, kar nekaj je tudi danes še takšnih lastnikov kapitala, ki razmišljajo skrajno preprosto in primitivno. Zanje je delo strošek. In stroškov se bojijo. Saj manj denarja za delavce enostavno pomeni več denarja zanje.
Ko tako razmišljam o prenekateri žalostni delavski zgodbi (lahko smo jim bili priča tudi v naši neposredni bližini), imam včasih resnično občutek, da se je kolo časa pravzaprav zavrtelo nazaj in ne naprej.
Stvari, ki so že bile samoumevne, so danes marsikje spet postavljene pod vprašaj. Mnogi se morajo ponovno boriti za nekoč že priborjeno. Zaradi vsega tega, kar se danes dogaja, in prav zaradi vsakega posameznega delavca, ki je na lastni koži izkusil nespoštovanje njegovih pravic, je delovanje sindikatov še kako pomembno.
Tako kot je izjemno pomembna solidarnost, pripravljenost pomagati, pripravljenost zavzeti se za pravice ne glede na to, ali prizadeti pripadajo takšni ali drugačni organizaciji ali pač ne.
Kako potrebna je pomoč, kako dobrodošel in kdaj celo življenjsko pomemben je pravi nasvet ob pravem času, smo se prepričali tudi v velenjski občinski upravi, ko smo ustanovili posebno skupino za pomoč občankam in občanom ter uvedli brezplačno pravno svetovanje. Preštevilni so tisti, ki na vrata svetovalke potrkajo prav zato, ker ne vedo, kako naprej, kam naj se obrnejo – potem, ko so izgubili delo, ali, ko sicer še delajo pa ne prejemajo plače, ali, ko jim delodajalci ponujajo v podpis nerazumne in tudi nezakonite pogodbe in druge dokumente … So zgodbe, ki jim človek le težko verjame.
Pripovedujejo pa bolj ali manj eno. Kapital ščiti le še svoj interes. Vpliv in moč tistih, v katerih rokah je, se le še krepita.
Zato sem še vedno trdno prepričan, da bi bilo nujno potrebno zakonsko predpisati obvezno delitev dobička med zaposlene. To bi bilo pošteno, to bi bilo pravično. Tako bi vsaj delno omilili nenadzorovani razmah takšnega kapitalizma, ki vodi v čedalje večjo neenakost, negotovost, ki siromaši ljudi tako materialno kot duhovno. Preprečili bi vsaj kakšno od teh žalostnih zgodb, ki jih skoraj dnevno spoznavamo.
Večkrat sem v parlamentu poskušal doseči, da bi obvezno delitev dobička med zaposlene uzakonili. In v tem mandatu mi je skoraj uspelo – zakon smo v državnem zboru sprejeli. A kaj, ko je državni svet vložil veto, potem pa glasov za potrditev zakona ni bilo več dovolj.
Žal, kot kaže, pri nas nekateri še vedno niso spoznali, da novo, dodano vrednost ustvarjamo ljudje – s svojim delom, s svojim znanjem, z energijo, ustvarjalnostjo. Kapital se sam po sebi pač ne oplaja.
A ostajam optimist. Zakon o obvezni delitvi dobička med zaposlene bo nekoč sprejet …
Le stežka si namreč predstavljam, kam bomo prišli in kako bomo živeli čez leta, če ne bomo na nekatere stvari začeli gledati drugače, če ne bomo spremenili naše lestvice vrednot in prioritet, če ne bomo sprejeli nekaterih pomembnih in nujno potrebnih odločitev. Četudi na prvi pogled in na kratek rok ne delujejo najbolj prijetne.
Mnogi nasprotujejo pokojninski reformi, čeprav večina priznava, da so ukrepi nujni. In se zavedajo tudi tega, da kasneje, ko bomo ukrepali, teže bo. Predlog zakona je pač kompromis možnega. In pomembno dejstvo je tudi predvideno postopno uvajanje sprememb. Bojim se, da nasprotniki reforme boljše rešitve od predlagane nimajo.
Ne morem se sicer ravno strinjati s Spomenko Hribar, ki pravi, da je sprava tisto, kar bi rešilo vse težave.
Ji pa pritrjujem, ko pravi: »Razumem, da obupujejo tisti, ki so resnično na meji preživetja, toda vsaj tisti, ki še vedno živijo/živimo relativno dobro, ne bi smeli širiti histerije in »črnega obupa«. Zakaj? Ne le zato, ker večina res še vedno živi normalno, temveč zato, ker s tako črnim pogledom konstituiramo (kar kličemo) tiste težke čase, ki se jih bojimo že zdaj. In si s tem jemljemo energijo za to, da bi dejansko spreminjali tisto, kar ni dobro in v kar rinemo sami. Seveda pa tudi slepi ne smemo biti za tisto, kar nas najbolj ogroža, namreč prav strah, že skoraj panika, nespravljivost – mi sami! Nezadovoljni smo, ker smo sovražni med seboj, in sovražni smo, ker smo nezadovoljni, da je toliko sovraštva med nami.
To je zaprt krog. Ko črno gledam, vidim črno. Črni pogled vse bolj postaja črna realnost.«
Praznik dela se datumsko druži z dnevom upora. In sam povezave med tema dvema dnevoma ne vidim zgolj v koledarski bližini. Stične točke obeh praznikov so tako vrednote, za katere se je potrebno in vredno boriti, kakor tudi upor proti tistemu ali tistim, ki teh vrednot ne spoštujejo.
Ob letošnjem dnevu upora proti okupatorju sem zasledil izjavo Žive Vidmar, hčere književnika in politika Josipa Vidmarja, v katerega hiši je bila pred sedmimi desetletji ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda. Nekako takole je dejala: »Leta 1941 pač ni bilo dosti izbire. Fašizem ali antifašizem. Druge možnosti ni bilo.«
Prav tako slabih petdeset let kasneje ni bilo pravzaprav nobene izbire. Leta 1990 je bila edina razumna odločitev upor srbskemu nacionalizmu z Miloševićem na čelu. Osamosvojitev. Ki pa je prinesla tudi spremembo družbenega in ekonomskega sistema.
Po vzoru razvitih zahodnih držav smo z demokracijo uvajali tudi tržno gospodarstvo ter zmanjševali gospodarsko vlogo države oziroma se zavzeli za tako imenovani umik države iz gospodarstva. Vsak, ki je hotel opozoriti nase, je glasno vzklikal: »Država je slab lastnik, slab gospodar.«
Sledila je privatizacija, ki ni temeljila na neposredni prodaji gospodarskih družb tujcem. Saj se še spomnimo certifikatov, kajne? Bilo je to za večino navadnih smrtnikov nekaj povsem novega, tujega, in številni niso prav vedeli, kaj in kam bi z njimi.
V času tranzicije smo pod parolo »zaščitimo slovensko premoženje« pristali na divje lastninjenje, ki so ga izbranci več kot s pridom izkoristili. Ti danes razpolagajo z za večino nepredstavljivim, večmilijonskim premoženjem.
Opravili smo (vsaj v pretežni meri) tudi denacionalizacijo. In vračali v naravi tudi nacionalno bogastvo. Prepričan sem, da smo po zaslugi denacionalizacijskih postopkov v dolgove potisnili ne le našo, temveč tudi prihodnjih nekaj generacij.
Prišel je čas gospodarske rasti, konjukture. Tudi za našo mlado državo. A ga nismo izkoristili. Zamudili smo pravi trenutek za uvedbo potrebnih reform, zamudili vlak, ki bi naše gospodarstvo popeljal v družbo najboljših, konkurenčnih.
In prišel je seveda čas recesije; kriza je vstopila na velika vrata. Pričakali smo jo popolnoma nepripravljeni.
V naši dolini se je najprej izrazila v Gorenju. Na srečo so uspeli poiskati rešitve, kompromis, se dogovoriti. Potem se je zgodil Vegrad. Tu je bilo dosti huje. Kar naenkrat smo se tudi v lokalni skupnosti soočili s številnimi novimi težavami, vprašanji, izzivi. Pomagali smo, kolikor smo le lahko. Na najrazličnejše načine. Našim občanom pa tudi tujim delavcem, ki so se kar naenkrat znašli med nami, daleč od doma in svojcev, dobesedno brez vsega – brez denarja, brez hrane, brez pravic. Niso jim pustili niti osnovnega človeškega dostojanstva. In seveda se nihče od tistih, ki so jih pahnili v tak položaj, ni ukvarjal s tem, kako naprej, kako rešiti težave, kako popraviti krivice …
A se je ob tem pokazalo, da nas je v Velenju, v Šaleški dolini še vedno zelo veliko. Tistih, ki znamo biti solidarni, ki smo brez obotavljanja pripravljeni pomagati.
Kakor Velenjčanke in Velenjčani, Šalečanke in Šalečani, znamo biti solidarni, znamo biti tudi enotni. Ponosen sem, ko vidim, kako zmoremo soglasje, kadar gre za velika, pomembna vprašanja. Takšna, kakršno je na primer vprašanje izgradnje šestega bloka šoštanjske termoelektrarne in nadaljnjega obratovanja velenjskega premogovnika. Zavedamo se, da so stvari seveda povezane. Pomagamo lahko, lahko smo solidarni in socialno čuteči, dokler lahko tudi delamo, ustvarjamo dohodek. Tudi zato je tako zelo pomembno, da se vsi zavzemamo za nadaljnji razvoj, za projekte, ki nam bodo pomagali v dolini ohraniti domače strokovnjake in vanjo privabiti tudi nove investitorje. In z njimi nova, kvalitetna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo. Eden takšnih projektov je nedvomno hitra cesta. Zato moramo tudi ob tem vprašanju poiskati skupni jezik za skupno dobro. Verjamem, da nam bo uspelo.
Kakor verjamem, da bomo s skupnimi močmi našli pravo ravnotežje med gospodarsko uspešnostjo in socialno pravičnostjo. Da bomo zmogli razumen dialog, ki ne terja poražencev, ampak omogoča, da smo zmagovalci vsi.
Danes je torej prvi maj. Praznik. Je tudi nedelja. Je čas za počitek, sprostitev, za dobro voljo, za prijetno druženje. A prvi maj ni le dela prost dan. Je tudi priložnost, da glasno opozorimo na pravico ljudi do dela, na pravice, ki bi jih delavci morali imeti, na kršitve teh pravic. Je priložnost, da poenotimo svoja stališča, da povemo, kaj mislimo in kaj želimo. Hvala, ker ste tukaj!
In, dovolite, da si za konec še enkrat sposodim besede Spomenke Hribar. Tokrat spodbudnejše.
Takole pravi: »Naštejmo nekaj dobrin in bonitet: imamo prelepo deželo, nove hiše se svetijo, ceste so tam, kjer jih še pred desetletjem ni bilo; nove delovne, športne hale, nove veletrgovine, še vedno polne kupcev s polnimi vozički. Predvsem pa imamo svojo državo kot sistemsko možnost za ohranjanje naše nacionalne identitete, smo kar dobro izobraženi in sposobni ljudje, pripravljeni za ustvarjanje in delo, ohranili smo se v neprijazni zgodovini, kar nam je lahko v ponos in garancija za naprej! Tako gledano, imamo čisto vse, ne le da se izkopljemo iz krize, temveč da napredujemo in se ohranimo kot nacionalna skupnost! Le eksistencialnega veselja in zaupanja vase nimamo dovolj. In premalo samospoštovanja. Pa imamo za veselje in ponos, za zaupanje vase dovolj razlogov!«